Intervju

Marko Milič za Sintalček

Marko Milič, foto: Aleš Fevžer

Marko Milič spada v tisto generacijo  košarkarjev, zaradi katerih so začela dvorane navdušeno polniti tudi dekleta. Priljubljenost zvezdnikov, predvsem pa športni uspehi, ki so sledili trdim treningom, so bistveno prispevali k popularizaciji športa na parketu pri nas. Z ambasadorjem prostovoljcev EuroBasketa 2013 smo se pogovarjali nekaj dni pred začetkom prvenstva.

Ali ste pred petnajstimi leti pričakovali, da bo EuroBasket nekoč v Sloveniji?
Ah, kje, takrat smo še hodili na kvalifikacije za predkvalifikacije v stilu filma "Kdo neki tam poje", da bi se sploh uvrstili na pomembnejša tekmovanja. Potem smo se začeli uvrščati na velika prvenstva. Evropsko prvenstvo je bil dogodek, ki smo ga vedno nestrpno čakali, če pa bi nam kdo rekel, da bo kdaj pri nas, bi se nam zdela znanstvena fantastika. To, kar se zdaj dogaja, evforija, ki se jo čuti na ulicah - pa ne samo s košarkarskega vidika, je neverjetno. 

Tudi z vidika Slovenije je spodbudno, da smo sposobni izvesti kaj takega, mar ne?
Že, da sploh nominiraš na tako velikem turnirju, kot je EuroBasket, drugem največjem košarkarskem tekmovanju sploh, ob vseh zahtevah, ki jih ima FIBA, je fenomenalno. Dobro je, vidim, da naša reprezentanca dobro igra, dvorane so pripravljene.

Ste ambasador prostovoljcev EuroBasketa 2013. Kako pa gledate na prostovoljstvo?
Ideja prostovoljstva se mi zdi fenomenalna, tudi zato, da pokažemo, kakšni ljudje, kakšen narod smo. Da ni vse po principu, da naredimo nekaj le za plačilo. Naši fantje se vse poletje pripravljajo, mediji dobro pišejo, mi se trudimo, pokrovitelji pomagajo, prostovoljci tudi, vsi se trudimo za skupno dobro.

Hkrati prostovoljci doživijo stvari, ki jih s kavča ni mogoče doživeti. So praktično insiderji celotnega dogajanja, lahko pridejo do kontakta z zvezdami, pogovora, izmenjave majic, kakšnega "high fiva". Nekaj sto prostovoljcev je tudi iz drugih držav, kar pomeni prijateljsko izkušnjo s prostovoljci iz drugih držav, ki nato naše po-vabijo na svoja prvenstva. Pozitivna zgodba se lahko širi. 

"Pričakoval sem, da bom moral nositi čelado in me bo terorist ustrelil v hrbet, pa sem na vsakem koraku spoznal dobre, iskrene, izobražene ljudi z odličnim smislom za humor." Marko Milič o izkušnji Irana

Pravite, da je treba v tuje kraje priti z odprto glavo, a da imamo velikokrat že izdelano sliko, ki je lahko zelo popačena. Kaj bi si želeli, da občuti nekdo, ki pride k nam na EuroBasket?
Najbolj bi mi bilo všeč, da pride v Slovenijo v zmoti, kot sem jaz prišel v Iran. Pričakoval sem, da bom moral nositi čelado in me bo kakšen terorist ustrelil v hrbet, pa sem na vsakem koraku spoznal dobre, iskrene, izobražene ljudi z odličnim smislom za humor. Počutil sem se tako varno, prišel pa sem v največjem strahu. Ko sem se vračal, me je bilo sram, da sem nasedel medijski prezentaciji. Druga želja je, da vidi naše fante z medaljo (smeh).

Smo tudi Slovenci tako dobri kot ljudje v Iranu?
Malo se skrivamo. Smo topli ljudje, a preveč nagnjeni k temu, da poiščemo slabe stvari ali stvar, ki manjka, in jo potenciramo. Če imaš devet od desetih stvari plemenitih, bo poudarjena tista, ki je nimaš. "Na šiht pa zamujaš, a?" Čeprav si hkrati najbolj delaven.
(...)
Celoten intervju lahko preberete v 61. izdaji časopisa Sintalček.